ZASEBNI VRTEC

Pravzaprav se je ta pot začela leta 2009 (poslovna, zasebna že 9 let prej). Takrat sem

začela svojo pot dela z otroci. Začelo se je s terapevtskim psom Rikom (pokojen od leta 2015).

Pridobivala znanje in usposabljala sem se v dveh slovenskih društvih.

​

Zakaj je delo s terapevtskim psom pomembno, ko gre za zgodovino vrtca Lunba?

Ker sva delala (predvsem) z otroki. Z otroki sva delala v:

• Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča (pomoč otroku pri travmi glave),

• Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna (pomoč otrokom z vedenjskimi težavami),

• mnogih knjižnicah v Sloveniji (pomoč otrokom in otrokom s posebnimi potrebami - bralne urice),

• Sončku, Gorenjskem društvu za cerebralno paralizo (delovna terapija s pomočjo psa, spremstvo na letovanju otrok, terapija s pomočjo psa na letovanju otrok), 

• OŠ Šentvid (pomoč otrokom z učnimi težavami),

• mnogih vrtcih v Sloveniji (aktivnosti s pomočjo terapevtskega psa).

 

Po nekaj letih izkušenj sem začela z Zasebnim varstvom Lunba na spodbudo lokalne zainteresirane javnosti. Prva skupinica je štela zgolj 4 otroke (saj sem bila še sama za vse) razpona 1 - 3, najmlajši je bil otrok s posebnimi potrebami. To je bilo prvo varstvo otrok, ki je vključevalo terapijo s pomočjo živali.

​

V času porodniškega dopusta sem se povsem umaknila iz poslovnega sveta ter se posvetila svoji hčerki in čudovitju materinstva. Ob vrnitvi na delo sem prvič zaposlila, saj se s hčerko v skupini nisem mogla vsem posvetiti

enako. Moj večni moto: delaj dobro ali ne delaj. Ta moto še danes vodi v odločitvah.

​

Ko je moja deklica dopolnila 2 leti, sem se usmerila na novo pot. Ker ne morem povzročiti,

da bi svet postal le lep in prijazen, je morda najboljša popotnica, ki ji jo lahko dam, možnost

izbire in ustvarjanja. Tam, kjer bo njena pot. Ustanovila sem Zavod za razvoj empatije in

ustvarjalnosti Eneja, ker je to usmerjenost, ki lahko vključuje katerokoli človekovo dejavnost.

Da, ustvarjam zanjo. Še dobrih 20 let imam časa.

​

V vmesenem času je raslo tudi Družinsko čebelarstvo MedaPolnaSkleda, ki je botrovalo

nastanku inovativnih programov na ljubljanski Čebelji poti in tudi obogatilo široko paleto

enkratnih aktivnosti za otroke več vrtcev, ne zgolj našega.

 

Zasebno varstvo Lunba je konec leta 2016 po letih odrekanja (finančnega odrekanja -

investiranje lastnih plač v plače zaposlenih, v lagodne delovne razmere zaposlenih in v razvoj

ter časovnega odrekanja - predvsem odrekanja spanja, saj se ob delu v varstvu in šolanju nikakor nisem bila pripravljena odreči

družinskemu življenju) preraslo v Zasebni vrtec Lunba.

​

Zasebni vrtec Lunba nosi ime po terapevtski muci Lunbi (črna muca v logotipu).

Zakaj ime po njej? Ker je bila njena mama domača mačka, oče pa divja mačka, kar se izredno pozna na njenem značaju. Je ljubko nežna muca, ki se rada crklja in ne reagira obrambno, a hkrati se ves čas čuti njen neodvisen, neopredeljen, divji duh (npr. če jo omejiš se giblje kot divji konj v ogradi, kljub 11-im letom življenja z ljudmi).

​

Te nasprotujočime si karakteristike me spominjajo na naše največje zaklade: otroke.

Tako zelo so naši - in hkrati niso naša last. Vsak povsem svoja osebnost, ki na svojstven

način soustvarja svojo pot.

​

Zmajčica na logotipu je moja Eneja, deklica rojena v kitajskem letu zmaja.

Petje in ples na obrobju mesta.

​

Začeli smo z varstvom, nadaljujemo z vrtcem. Ustvarjamo s srcem, vsak dan nudimo

otrokom kar želim dati svoji deklici: lepe, prijetne dni, varno okolje, ljubečo skrb,

osamosvajanje, znanja za umeščanje v svet, ki jih obdaja.

​

Od samega začetka in vse naprej nas v Zasebnem vrtcu Lunba žene ljubezen do otrok, prežeta z izkušnjami in znanjem.